4.08.2008 17:58
Muki
Takoj za visokimi kovanimi vrati, kjer se prične moj raj, mi je pogled pobegnil navzgor, v nebo, na katerem so viseli kosmi bele vate in obetali čudovit dan.
Za pogledom navzgor, sledi globok vdih…vdih s katerim bi menda, če bi lahko, posrkal vse razpoložljive vonje tega kraja…
Po nekaj korakih ga zaslišim…kako pljuska…in se ziba v svoji modri zibki…
Zakrivajo ga grmi oljk, lovorja in cvetočih oleandrov… vendar vem, vem, da je tu…kot, da čaka…le name…
Delček tudi za vas, tokrat brez recepta.
6.07.2008 17:59
Muki
Debatirali smo o aktualnih knjižnih uspešnicah-bestselerjih in o morebitnem, bolj ali manj lahkotnem, poletno-morskem čtivu, ki bi ga bilo prav tako, morebiti, pametno zbasati v dopustniško prtljago.
Ugotovil sem, da nisem na tekočem. Blage veze nimam kaj je aktualno in kaj so knjižne novosti na slovenskem in svetovnem trgu.
Preostalo mi ni drugega kot, da sem pomenljivo kimal, sem in tja navrgel kakšno blefesko- splošno-univerzalno-kompatibilno in mimogrede že razmišljal, kako se mi je to zgodilo in upal, da sogovorniki ne opažajo moje literarne prozornosti.
Ne da bi vedel kdaj, ne zakaj, se nekoč iz majhnega in zvedavega bralca, izleže pohlepno vpojni goltač, vsemogočega knjižnega čtiva, merjeno po kilah, vatlih, litrih ali metrih, ne glede.
Prvotno izbiram po žanrih in potem po uglednih avtorjih, ter splošno znanih, množično razširjenih naslovih.
Občasno malce zaniham, se zazibljem in guncam, od proze k poeziji in spet nazaj.
Sem in tja kakšna domačija, v otroštvu osovražena klasika, nerazumljeni pijanci, lenuhi in občasno, izprijenci. Presenetljivo sveže. Paše.
Skratka, kolobaril sem obilno in zagnano med romani, tragedijo, komedijo, domovino in tujino, dramo in nazaj.
V nekem trenutku se nato zazdi, da ni slabih knjig in avtorjev, ampak obstajajo le nesrečna naključja, po katerih dotična knjiga zgreši ciljno uho in posili naključno doseglega bralca, ne meneč se za želje, ne prvega ne drugega.
Naključje, naključje, višje sile, višji cilji…
In naključno dosegli, bi iz spoštovanja do avtorja, in doletele ga usode, menda zapisane v neštetih zvezdah, moral -se mi zdi- srkniti vsiljeno mu branje in poslušati kaj mu ima avtor povedati, nedvomno do zadnje zapisane besede. In tako nato počnem.
Iz vljudnosti. In olike. In kot pravim, spoštovanja.
Nekega dne, tako izberem naključno, po obliki, barvi, velikosti in legi knjige na polici.
Za foro, iz dolgčasa, iz pomankanja svežih namigov…iz objestnosti…
Nato, ne vem natančno zakaj, izbiram tako še dolgo za tem.
S polic najraje klatim tiste visokoležeče, kotne, nevpadljive in neugledne po videzu, neznanih avtorjev in naslovov, tudi miže…
O ja te potegne.
Zmes loterije, naključja, firbca, usode, presenečenja in včasih sreče.
V nesrečni roki, sem in tja, seveda po spletu naključij, ki jih vodijo višje sile, občasno konča tudi težko prebavljiva krama, ki zna biti preveč tudi za ljudi širokega duha in tolerantnih misli. Pa bi vas iz olike… spomnil…še na spoštovanje, in …zdaj že…ničvredno nepotrebno vljudnost…
V peklenskih mukah žvečim neljube mi vsebine, a si vseeno prisežem, da preberem vse…kot sem rekel…do zadnjega lista, ne glede na obupno nevrotično, votlo vsebino, pa četudi končam na individualnih terapijah.
Da, da…iz ničvredne, nepotrebne vljudnosti, bedastega spoštovanja in ja, nekakšne…kakšne olike neki, lepo vas prosim?
Nato sem brezglavo, pravilo uvedel tudi za domači, še ne raziskani fundus, kolikor ga pač še je in tu se je prava štala šele začela…
Pa je bilo zabavno…do neke mere…na začetku…
Pravzaprav vse do zgoraj omenjene debate in vzroka za mojo literarno stagnacijo, ki me že tri mesece ne izpusti iz krempljev, mi krade čas in krati spanec ter velikemu trudu navkljub še traja in traja.
Tisti dan sem z domače police potegnil težo. Velik kaliber. Malce ne pozorno. Res brezglavo. Menda zaradi barve. Splet okoliščin, seveda. Zdaj vem, da me jih čaka skupaj osem, mastnih, sedemsto listnih bajs.
Še zadnjič…iz olike, vljudnosti in spoštovanja…
Začetek je asketski, skorajda puščavniški.
Prične se s črko A,a, končuje menda z Ž,ž.
Mimogrede…trenutno sem pri F, kot…
Fuentes,Carlos, mehiški pripovedovalec in romanopisec; r.1928. Slika sodobno družbo in eksperimentira v iskanju proznega izraza, pogosto se prepušča sanjam in podzavesti. Dela; La muerte de Artemio Cruz; La región más transparente…
Tisoč listov ( it.Millefoglie; fr. Mille-feuille) spominja na domačo kremšnito.
Recept:
Za 10+ oseb
Vir recepta,
http://www.gurman.eu/recepti.php?S=6&Article=1953
Slaščičarska krema:
5 dl mleka
4 jajca
100 g sladkorja
2 vaniljeva sladkorja
1 žlička limoninega soka
2 lista želatine
ščepec soli
1 vaniljev strok
Drugo:
150 g jagodičevja
2 žlici pistacijevih jedrc
3 žlice sladkorja v prahu
Predpriprava:
■ Listnato testo odmrznemo.
■ Želatino namočimo v malo vode.
■ Pečico segrejemo na 180 °C.
■ Testo razdelimo na dva dela, ki ju v obliki pekačev razvaljamo na debelino hrbtne strani noža.
■ Dva pekača oplaknemo s hladno vodo, potem pa nanju položimo po list testa. Testo prepikamo z vilicami, podolžno razpolovimo, potem pa ga po širini trikrat prerežemo, da dobimo 16 kvadratov
Priprava:
■ Pekača s testom za 25 do 30 minut potisnemo v segreto pečico.
■ Mleko pristavimo z razpolovljenim vaniljevim strokom, zavremo in odstavimo.
■ V loncu, na katerega se prilega naš kotliček, pristavimo malo vode za vodno kopel.
■ Beljake s ščepcem soli stepemo v čvrst beljakov sneg.
■ V kotličku penasto umešamo rumenjake in sladkor, potem pa med stepanjem postopoma prilijemo vroče mleko, iz katerega smo odstranili vaniljo. Kotliček položimo nad vodno kopel, vsebino pa stepamo, da se zgosti.
■ Zgoščeno kremo odstavimo in vmešamo beljakov sneg, ožeto želatino, vanilij sladkor in precejen limonin sok. Kremo pustimo, da se ohladi in nekoliko zgosti.
■ Jagodičevje očistimo; večje sadeže zrežemo na manjše koščke.
■ Pistacije grobo sesekljamo.
serviranje
Na štiri krožnike položimo po košček testa. Namažemo jih s kremo, ki jo prekrijemo z naslednjimi koščki testa. Postopek ponavljamo, da porabimo vse sestavine; na vrhu naj bo krema. Po kremi na vrhu razdelimo pripravljeno sadje, vse skupaj pa potresemo s sesekljanimi pistacijami in sladkorjem v prahu. Tisoč listov (ital. millefoglie) je znana italijanska sladica.
nadomestek
■ 5 centimetrov vanilijevega stroka lahko nadomestimo z 1 žličko, 20 centimetrov pa z 1 žlico vanilijevega izvlečka (ekstrakta).
■ Jagodičevje nadomestimo z aromatičnim sezonskim sadjem.
izboljšanje
Slaščičarski kremi lahko primešamo čokolado, kavo, lešnike ali podobno.
7.06.2008 20:10
Muki
Srečal sem ga na izhodu iz trgovine oblečenega v modre delavne hlače in razvlečeno reklamno majico neke pivovarne, rahlo trhljenega in krepko porejenega.
Iz ust mu je prihajal v pozdrav dobrodušni bariton, podkrepljen z ubijalsko pijandursko sapo s katero bi menda lahko zatiral tudi veliki mrčes.
Videti je bilo, da je v blagi zadregi nalezljivega tipa, ki se je v momentu prenesla tudi name.
Sem namreč eden tistih oslov, ki jim postane neprijetno ob zadregi drugih.
Renično se mi je mudilo, tako da sva dejansko izmenjala samo nekaj vljudnostno površinskih in že sem se kipal v avto in že razmišljal kako mi nikakor ni bilo usojeno tega človeka spoznati bolj podrobno, bolj osebno in ali sem si tega sploh kdaj resnično želel.
Rekli smo jim hribovci. In mišljeno je bilo dejansko malce do bolj zaničevalno. Uradno so bili vozači, kar naj bi se slišalo lepše, v resnici pa jih je samo označevala kot drugačne in kakašne posebne koristi od leporečja menda niso imeli.
Bili so izključno moškega spola in to me zdaj, ko o tem razmišljam, mimogrede malce čudi.
V razredu smo imeli dva. Prvi velik, rdečelas, kodrast in pegast. Drugi, majhen debelušen, rdečeličen, ravnih rjavih las v katerih si lahko občasno ugledal ostanke poljskih trav.
Bila sta redkobesedna, resna in kot se spomnim povečini ves čas bolestno zaspana.
Ko sta v zanosu sem in tja naglo spregovorila, jima je iz ust običajno prihajalo nerazumljivo momljanje, kot da bi se jima v ustih skrival cel piščanec.
Posebnost obeh je bilo tudi nelogično ali nenavadno oblačenje, ki je večinoma mejilo na komedijo.
Običajno sta gonila kariraste “resne” hlače naključnih dolžin likane na multipli rob.
Ob posebnih priložnostih sta se prikazala v prozorno tankih belih srajcah, ki so ju delale še bolj drugačne in bedaste ter še bolj opazne kot sta si menda sama želela.
Oba sta bila tudi vedno brez šolskih copat in manjšemu so nogavice običajno lezle s stopal in prazno opletale pred prsti.
Tudi telovadne opreme nista imela in v kratkih hlačah jih nisem videl svoj živi dan.
Družbo sta si delala povečini sama in iskreno povedano, na videz sčasoma delovala povsem samozadostno.
Pa, da ne bo pomote, komunikacija je seveda obstajala, vendar samo na nekem površinskem, vedno pokroviteljskim in pretežno enosmernem nivoju.
Imela sta nekakšno državo v državi, ali bolje rečeno začasno karanteno, menda ne po lastni izbiri, ali malce pač.
In tako, vse dokler se nismo nekega dne dokončno razšli…
Manjšega sem nato prvič srečal na deseti obletnici valete, ko se je na začudenje vseh, vizualno popolnoma nespremenjen, prikazal na srečanju in za trenutek, kasneje postal celo nekakšna zvezda večera.
Molče je brzinsko tolkel špricerje in se sramežljivo smehljal, po nekaj urah celo sem ter tja povedal kakšno lovsko.
Nekajkrat je tudi nenadno s pestjo klepnil po mizi, da so bližnji prašičje zacvilili in se zbali za svoje mastne riti, nato pa rekel…aaa… bomo…alll… ne bomo…
Kasneje je v nekem trenutku tako resnično neopazno izginil, da menda še sam ni vedel kdaj in kam.
Veliki “come back” je tisti večer doživel v poznih jutranjuh urah, ko se je čudežno pojavil v ženskem stranišču, kjer ga je našla ena od bivših sošolk in nas o tem v solznem smehu seznanila.
Ležal je na tleh stranišča ob školjki, in straniščni papir, ki se je iz držala vil navzdol proti tlem, mu je delno ovijal glavo, se motal okoli vratu in se iztekal nekje na roki, ter za tiste z bogato domišljijo, dajal vtis nekakšne neizgotovljene, ponesrečene mumifikacije.
Brezbrižno se je pajsal v lastnem soku, obložen z izvrženimi na pol prežvečenimi kosi prekajenih klobas in krompirja in izgledal…menda žalostno…ali…kaj jaz vem…morda smešno.
Pijansko razigrana druščina ga je smeje se zvlekla ven, ga osvežila s hladno vodo, ga malce popedenala in ko se je malce ovedel ter se pričel prestrašeno smehljati, odobravajoče spodbujala in trepljala po ramenih.
Videti je bilo, kot bi ga vzeli za svojega in sebi enakega, kot da se je vrnil davno izgubljeni zatajeni sin.
Celo svojega dela zapitka mu ni bilo treba plačati in ne bi se čudil, če bi izvedel, da je imel drugi dan v denarnici več denarja, kot ga je tisti večer vzel s seboj.
Druščino je s svojim kozlanjem dobesedno fasciniral.
Ekstra zanj je v stranišče, na krilih omamljenih, celo priplaval prelivajoči se glažek hladnega špricerja…
Desetletnih odpustkov in blagoslova zbranim, navkljub, se mi zdi, velikim pričakovanjem množice ni podelil in tudi solze radosti niso dočakali. Le zadovoljno je rignil, se bedasto nasmehnil in to je bilo tudi vse.
V smehu so ga na rokah dobesedno ponesli v taksi, obilno otovorjenega s frazami: faca, model in tis ta glavn. Se mu svinjsko dobrikali ter govorili o njem še nekaj časa za tem, ko je že odšel, kot da bi ravnokar presegel samega sebe in vse nas…
Tudi tisti večer o njem nisem izvedel popolnoma nič, kar je na žalost ali srečo (nisem si povsem na jasnem) ekvivalent temu, kar sem o njem vedel tudi prej.
Spraševal sem se koliko smo vplivali na njegovo osebnost z ignorantskim, zaničevalnim odnosom in ali bi lahko vse skupaj morda izpadlo tudi drugače?
In preden si razjasnim o čem bi hipotetično sploh lahko govorila in kam bi bolj konkretno druženje oba pripeljalo, mi misli preglasijo besede enega od navzočih sošolcev…
Besede, ki so mi tisti večer, še dolgo za tem, ko je famozni Hillbilly že zapustil prizorišče in poniknil v nadaljnjo, desetletno anonimo, zvenele v glavi…
“Ej, folk a kdo ve, kako je modelu sploh ime?”
V bližnjem neonesnaženem gozdičku si naberite dišečih bezgovih cvetov iz katerih boste pripravili osvežilen bezgov sirup, ali pa v testu ocvrte bezgove cvetove.
Recept:
1,5 litra sirupa
(do 5 lit. redčenega soka)
Bezgov sirup
25 bezgovih cvetov
1 kg sladkorja
1 liter vode
4 limone (ne škropljene)
Priprava
V vodo stresite sladkor in kuhajte do vretja. Ko zavre kuhamo še 5-10 minut, da se malce zgosti. Ohladimo do mlačnega. V mlačen sirup narežemo 1 limono z lupino vred in dodamo še 25 očiščenih bezgovih cvetov brez zelenih pecljev. Pustimo stati od 12-24 ur, nato pa sirup precedimo skozi gosto cedilo ali gazo. Na koncu dodamo še sok treh limon oziroma po okusu.
Sirup redčimo v poljubnem razmerju z vodo. V kozarec dodamo kocke ledu in rezino limone.
Žličko ali dve ga lahko dodamo tudi v kozarec ohlajene suhe penine.
Recept:
4 osebe
Ocvrto bezgovo cvetje v testu.
3 jajca
15 dkg moke
8 večjih bezgovih cvetov s peclji
1 dcl vode(oz. po potrebi)
akacijev med(ali bezgov sirup)
sladkor v prahu
sol, kristalni sladkor
Priprava
Rumenjake ločimo od beljakov. Iz rumenjakov, moke, žličke sladkorja, ščepca soli in vode naredimo gladko testo. Beljake stepemo v sneg in jih vmešamo v testo. Cvetove pomočimo v testo in spečemo v ponvi z oljem. Ko namočen cvet položite v ponev, s pecljem potisnete cvet proti dnu ponve, da se lepo splošči in se lepše zapeče.
Cvetove zlatorumeno ocvremo, odcedimo na papirnatem prtiču, posujemo s sladkorjem v prahu in medom ali bezgovim sirupom.
Cvetove ne nabirajte ob prometnih cestah in jih pred cvrtjem ne perite z vodo.Le vizualno jih preglejte in odstranite morebitni mrčes. Sveži cvetovi v zaprti posodi v hladilniku zdržijo tudi 3 dni.
18.05.2008 19:46
Muki
Sem in tja je lokalna ulična banda, nehote, padla tudi v kakšno neprijetno situacijo oziroma težavo in iznajdljivost zalotenega je bila tedaj na preizkušnji. Naj smo rabutali češnje, se maščevali hudobnim, spuščali kolesne zračnice, metali petarde ali pa zalezovali nič hudega sluteče zaljubljence v bližnjem parku, vedno smo ostali na mestu zločina v podporo zasačenemu, seveda na varni razdalji…in čakali razplet…
Če je naneslo, da je bil v prvih vrstah Mrle in naneslo je mnogokrat, smo že takoj vedeli, da bo v primeru neuspeha najverjetneje plačal nekdo od nas ostalih, a smo se v zavetju črede vseeno počutili varno.
Mrle si ni dovolil priznati storjenega mu greha. Poraze je vidno slabo prenašal in zato je hočeš nočeš morebitno nesrečo običajno zgrnil na koga od bližnjih. Te sposobnosti ostali v tolikšnem izobilju nismo premogli in včasih nas je to tudi nekaj stalo.
Nekoč sva samozavestna in prepričana v svojo zvitost, celo sredi belega dne lazila na eno od prepovedahih češenj hrustavk, ki so vabile s svojimi zrelimi plodovi. Mrle je imel med pripravami pobudo in vsak moj skeptični zakaj, zabil s svojim prepričanim zato. Poteptal mi je ves zdravi skepticizem in me napumpal kot osla, s konjsko dozo verbalnih poživil. In vse je bilo slišati tako resnično lahkotno. In Mrletu sem verjel in z njim bi hodil po robu prepada smeje se.
In sva zlezla mukoma po tistem gladkem deblu. Najprej Mrle, da pokaže odločnost, pogum, spretnost in nato še jaz. Če sem odkrit me je strah minil takoj za tem, ko sem pogoltnil prvo sladko češnjo in hvaležen sem mu bil do nebes, da me je vzel s seboj.
Mrle si jih je vesil za ušesa, kjer so veselo bingljale in poplesavale kot nekakšne trofeje in sem isto storil tudi sam. Kljub takrat vročemu poletju, še danes čutim hladne dotike bingljajočih svilnatih češenj za svojimi ušesi, za kar ima seveda vse zasluge Mrle.
Polnih ust se je Mrle pokroviteljsko nasmihal ob gladko tekočem lopovluku.
Zadovoljno je pogledoval proti meni in privzdigoval obrvi, češ a sm ti reku, a sm ti reku pizda, da bo šlo vse kot puterček. Drži se me, pa ti bo lepo na tem svetu je namigoval. Velika čast, velika slast.
Govorila sicer nisva nič, no morda malce, šepetaje, in to bodo vsi, ki so kdaj viseli v krošnji prepovedanih dreves razumeli.
Počasi so se zapolnili še zadnji prosti kotički najinih želodcev in pričela se je druga faza.
Basala sva jih v žepe in nato še v majice, ki sva jih poprej zatlačila za pas.
Tempo obiranja je pri meni upadal in počasi, se mi zdi, sem pričel razmišljati, da bi najini telesi elegantno spustila iz krošnje, ter se preselila v visoko travo bližnjega travnika, kjer bi lahko v miru prebavila materialno in doživeto vsebino.
Vendar je Mrle hotel več. Spokati je hotel vse kar se je rdečega lesketalo med tistim listjem, na tistem drevesu. Načela mu niso dopuščala, da bi se dostojno odlepil s krošnje in bi skupaj odšla kot zmagovalca. Basal je resnično histerično, pohlepno blazno, kot bi mu bili to zadnji gržljaji, ki jih bo naredil v svojem življenju.
Jaz pa sem imel dokončno dovolj, a sem iz solidarnosti do njega in njegovih načel, apatično prežvekoval naprej. Seveda le najslajše, najdebelejše in najbolj zdrave plodove, kot to delajo živali, ko jih včasih doleti nenadno obilje.
Pa me iz blažene zamaknjenosti v krošnji rdečih češenj zdrami zvok raskavega lubja, ki ga je seveda povzročil Mrle s svojim vratolomnim spustom proti zemlji. Za trenutek sem pomislil, da je omedlel in se zbal za njegovo telo, pa je oko reklo drugače.
Mrle je s svojim izurjenim očesnim kotičkom prestregel grozečo in zibajočo se silhueto , ki se je naglo približevala in aktiviral svoj načrt pobega s katerim pa jaz na žalost nisem bil seznanjen.
Le začudeno in otrplo, sem spremljal njegov spust in se prepustil usodi, ki je že začela dobivati razločno temačne obrise.
Vse je izgledalo tako dokončno in nespremenljivo določeno, kot da drugače menda, niti ne bi moglo biti.
Le sekunda in že je visel in bingljal iz dokaj visoke zadnje drevesne veje in se z nje tudi- ne oklevajoč- naglo odlepil.
Z nogami se je dotaknil tal in zazdelo se mi je, da je dosegel nebesni prag, jaz pa sem zgoraj v peklu pokorno vdan, čakal na zadnjo sodbo.
Nekaj češenj se mu je izpod majice pri vratu vsulo na tla, vendar jih ni pobral, ampak se samo napol privzdignil in takoj zatem nizko štartal ter se brezglavo oddaljil . Brez besed.
Za seboj je menda pustil, če odštejem sebe, gniti le prgišče raztrosenih češenj, zvok šelestečega listja in temno senco, ki se je premikala pod deblom rdečih češenj…
…zlobna senca me skuša sklatiti z dolgo prekljo, jaz pa se nagonsko pomikam v vse višje dele utesnjene kletke z zastraženim izhodom…misli mi begajo sem in tja, in senca skladno z njimi, pleše svoj maščevalni ples pod drevesom…
…v visoki travi Mrle opazuje modro nebo in misli mu letijo med bele oblake, ki se počasi premikajo skozi njegovo vidno polje…razmišlja o silni sreči, ki ga vedno znova rada doleti…z roko podpira glavo, druga pa mu uslužno nosi rdeče češnje v nasmejana usta.
Petelin v vinu ( fr. coq au vin ), tradicionalna jed, s katero boste okusili francosko podeželje.
Recept:
6-8 oseb
Domač petelin, kokoš ali piščanec ( cca. 2,5 kg ali več),
ter lastna drobovina(srce, jetra, želodec)
2 in pol srednje veliki rdeči čebuli
200 g korenja
100 g gomoljaste zelene
100 g kvalitetne pancete
200 g šampinjonov
60 g masla
1 liter kvalitetnega rdečega vina
1 dcl konjaka
0,5 dcl olja
3 stroki česna
2-3 vejici timijana
2 vejica petrešilja
1-2 lista lovorja
4-5 poprovih zrn
mleti poper, sol, (opcija, bogokletna žlica kakava)
Priprava:
Perutnino razrežemo na manjše kose in jo postavimo v primerno posodo. Nanjo drobno nasekljajmo polovico korenja, vso čebulo, zeleno, česen, vejico peteršilja in ga zalijemo z vsem vinom in malce olja. Premešamo in postimo stati vsaj 6 ur, najbolje skozi noč.
Drobovino, kremplje, vrat in morebitne ostanke kosti (če ste prsa ločili od kosti) postavimo v lonec ter zalijemo z vodo. Dodamo vejico peteršilja, poprova zrna in polovico čebule v kosu. Zavremo in nato zmanjšamo temperaturo na minimum. Kuhamo 1 uro. S to juho boste po potrebi zalivali perutnino.
Panceto sesekljamo na koščke.V posodi razpustimo polovico masla in na njem počasi popečemo panceto do rumene barve. Ko je popečena jo odstranimo iz posode(shranimo).
Perutnino vzamemo iz marinade jo osušimo s prtičem, solimo in popramo, marinado shranimo. Popečemo jo v posodi, kjer se je pražila panceta, do zlatorumene barve, 10 minut..
S penovko iz marinade poberemo zelenjavo, (tekočino ki ostane pa shranimo) jo odcedimo in dodamo perutnini v posodo, ter skupaj pražimo 5-10 minut.
Po 10 minutah zalijemo s tekočim ostankom marinade, dodamo timijan, lovor.
Kuhamo 40-60 minut (če ste uporabili piščanca pol manj)in po potrebi dolivamo juho.
Ko je meso mehko( ne sme pa odstopati od kosti) ga poberemo ven.
Precedimo vso nastalo omako skozi cedilo in zavržimo vse trdne delce. Omako bomo kasneje vrnili v posodo.
Perutnino postavimo nazaj v posodo dodamo praženo panceto in flambiramo s konjakom. Pustimo, da ogenj ugasne sam. Pazite na obrvi! 
Zalijemo s precejeno omako, dodamo polovico na koleščke narezanega korenja in kuhamo še 10 minut oz. do željene gostote.
V ločeni ponvi razpustimo 30 g masla in dodamo šampinjone. Pustimo jih cele, če so majhni, drugače pa jih režemo na polovice in četrtinke. Prepražimo na maslu, da izpustijo vodo(5-8 minut) nato pa jih dodamo v posodo s perutnino in serviramo ob poljubni prilogi( krompir testenine, riž).
Če je omake več in je preredka, jo lahko zgostite z žlico kakava, ki ga prej razpustite v lončku z malce vroče omake.
29.04.2008 18:22
Muki
Ta objava bi morala govoriti o nečem povsem drugem. Govoriti bi morala o rdečih češnjah, o Mrletu in meni. O otroštvu in poletju, o prijateljstvu.
Izbral sem recept, ki naj bi zgodbo spremljal in pripravil sestavine, ki so potrebne za utelešenje izbranega peciva z znano zvenečim imenom, Macarons (fr.).
Zavajajoče ime seveda nima nič skupnega z makaroni oziroma testeninami.
Po sestavinah in postopku izdelave bi jih uvrstil med nezahtevno pecivo, ki naj bi ga brez težav pripravil tudi popolni aberveznik.
Narejeni so, oh kako preprosto, iz samo treh sestavin. Sladkor, beljak, mandlji, plus poljubni nadev. Skorajda ponižujoče za relativno izkušenega mazača.
Tu pa se preproščina, videno-pričakovanega, nepričakovano, magično zakomplicira in izsili, da se odločim spremeniti spremljajočo objavo oz. tekst ter tokrat pišem - samo in konkretno izključno exluzivno - o objavljenem receptu.
V takšni-francoski-obliki jih pri nas ne poznamo in tudi videl in jedel jih še nisem v naših krajih.
V polovični različici-brez polnjenja-jih ponuja naša draga Felicita K. v eni od svojih knjižnih izdaj pod imenom makroni in to je seveda tudi vse kar sem o njih izbrskal pri nas.
Torej, bodite makroni. Čokoladni makroni.
Nastanek in ime izbranega posladka naj bi po nekaterih podatkih prihajalo iza zidov enega od italijanskih samostanov in sega v dalnje leto 1792.
Prvotna oblika se je seveda razlikovala od danes znane in razširjene in je bila bolj sorodna Amarettom, osnovne sestavine pa so ostale praktično nespremenjene do današnjih dni.
Veliki remake prvotnih samostanskih makronov so okrog leta 1930 naredili seveda francozi.
Če smo še bolj natančni, za današno obliko je kriv francoski slaščičar Pierre Desfontaines, ki jih je v takšni obliki, takrat prvič ponudil v čajnici in slaščičarski delavnici Ladurée.
Dva ovalna mandljeva piškota je združil v sendvič, polnjen s slastno čokoladno kremo imenovano, ganaše.
Z inovativno obliko in polnjenjem je Desfontaines na strežaj odprl vrata bolj pogumnim in makroni so iz osnovne bež barve, explodirali v mnogih barvah in še več okusih.
Seveda so postali francosko tradicionalno pecivo in se do danes, po zaslugi pariških slaščičarjev, razširili v vse svetovne prestolnice od Londona do Tokia.
Najbolj znan pariški izdelovalec je seveda sloviti Pierre Hermé, čigar izdelki so postali malodane kultni, njegova kuharska knjiga pa ne sme mankati ob vašem kuhinjskem pultu.
Potem je tu še londonski maher Paul Boulangerie, tokijski Joël Robuchon ali pa zadnji preostali Manhattanski, luksuzni, Fauchon.
Skratka z njimi se baše celi svet in zakaj se ne bi koneckoncev tudi jaz, ali mi?
Prva težava, ki me je doletela, je dobesedno obilje receptov, ki se razlikujejo po tehnologiji in različnih variacijah-razmerjih sestavin.
V drugo se pojavi še množica diskretnih svaril o grozoviti težavnosti izdelave makronov, ki pa sem si jih tolmačil, kot javkanje nesposobnih diletantov, ki o kuhi in peki nimajo niti najmanjšega pojma.
In sem preletel celi svet-splet in kukal na stranice znanih kuharjev ter za nasvete baral najbolj znane svetovne food blogerje.
Prevdarno sem izbral prvi recept, ki je bil podkrepljen še z zelo prepričljivimi fotografijami brezhibnih makronov in začel.
In končal, neuspešno..
Seveda se ni zgodilo prvič. V preteklosti mi je kak recept izsilil tudi do pet ponovitev.
In sem krivdo zvalil na recept in lažnivega pacača, ki si je tako lažniv recept sploh drznil objaviti.
Pa sem brskal dalje in se odločil za drugega.
In je bil rezultat drugega identičen prvemu.
Seveda je bil resnično ničelno klavrn, kar me prisili, da zadevo vzamem skrajno-dosledno resno in seveda še bolj natančno.
Tretji recept se konča v prvem poiskusu enako kot prva dva, vendar se ga odločim še enkrat ponoviti, zaradi možnosti pri odstopanju pri temperaturi peke.
Četrti polom.
Četrti recept sem iskal deset dni. Z natančnostjo navodil in fotografijami celotnega postopka me dokončno prepriča in mi da nov zagon.
Zdejle bo, zdejle pa bo…
Padec pete “reublike” je bil skrjno boleč in ponižujoč, začela mi je padati morala.
Na tem mestu se odločim, da bom zadevo speljal do konca pa če bo to zadnja stvar, ki jo bom naredil v svojem življenju in jo objavil na spletu.
Peti recept sem iskal šest dni in že je kazalo, da se bo objava malce zavlekla.
Ponavljal sem ga trikrat in enkrat celo doživel polovični uspeh.
Makron se je dvignil v višave po natanko treh minutah in vseh pravilih, se v osmi minuti sesul sam vase, vendar vseeno obdržal obliko s klasično “nogico”, kot se za pravilno izdelan makron spodobi.
Osmi delni polom s pridržkom.
Začnem razmišljati, da bi vzel teden dni dopusta in nasprotnika dokončno fino-slastno diskretno “zaklal” in zmagal ter za vedno končal to poglavje.
Četrti teden me žena ob odhodu v trgovino vpraša, če kupi kilo mandljev in 60 jajc za naslednji mesec mojega boja. Odgovorim pritrdilno.
Od enajstega poiskusa dalje spim slabo in zdi se mi, da razmišljam in sanjam samo še o makronih.
Obsesija.
Po dvanajstem neuspehu si obljubim, da v življenju več ne poskusim mandljev in istočasno iz neznanega razloga pričnem sovražiti Francoze.
Mesec je okoli. Porabil sem dve roli peki papirja 2,2 kg mandljev, več kot 5 kg sladkorja in jato jajc. Napredka ni.
Poiskus številka, xx. Po dveh minutah se čokoladni makron dvigne na delovno višino in po 6 minutah še stoji. Temperatura pečice 175 stopinj.
Program “goli ventilator”. Sobna temperatura 22 stopinj. Zračni pritisk 1015 mb in raste.
Vreme, sončno 17 stopinj, vlažnost ozračja 85%
Sedma minuta… nervozno hodim po stanovanju in se nato naglo vračam k pečici ter pogledujem skozi steklo v “sarkofag”.
Temperaturo spustim na 160 stopinj in upam v najbolje.
Osma minuta… makron izgubi četrtino višine, vendar še ni v smrtni nevarnosti.
Deveta minuta…padla je odločitev. Odprem pečico in makrone položim na dnevno svetlobo. Stojijo…še stojijo…obstojijo.
Končno mi je uspelo. Vsaj za silo. Zakaj? Ne bi vedel. Se mi niti ne sanja. Ne sprašujte me. Pojma nimam. Višja sila.
Bili pa so resnično slastni. S tisto hrustljavo krhko skorjico in mehko sočno sredico so nas vse navdušili. Kraljevsko! Francosko!
Pospravili smo jih v pičlih petnastih minutah.
Je bilo vredno? Mislim da. Sicer ne samo zaradi okusnega peciva…v tem je bilo nekaj več, menda mnogo več.
Preiskusite se.
Za osebe s trdnim karakterjem :). Čokoladni makroni (Macarons) polnjeni s čokoladno ali karamelno kremo.
Recept:
do 20 sendvič makronov
100 g sladkorja v prahu
60 g mletih mandljev
25 g kakava
100 g beljaka
75 g kristalnega sladkorja
Sol in par kapljic limoninega soka(predvsem psihološki učinek 
)
Priprava:
Beljake stepemo in vmešamo kristalni sladkor, ščepec soli in nekaj kapljic limoninega soka.
Mandlje fino zmeljemo in zmešamo s sladkorjem v prahu ter dodamo kakao.
Mešanico mandljev in sladkorja nežno vmešamo v stepen beljak.
Na peki papir nabrizgamo kupčke v velikosti večje češnje in počakamo, da se sploščijo(5 minut). Pečemo pri temperaturi 180 stopinj, 8 do 10 minut.
Ohladimo. Polovičko namažemo s poljubno kremo, pokrijemo z drugo ter rahlo stisnemo(sendvič).
Čokoladna krema:
100 g kvalitetne temne čokolade (75% kakao del)
100 ml sladke smetane
25 g masla
1-2 žlici sladkorja
Priprava:
Čokolado nalomimo na majhne koščke. Smetano, maslo in sladkor segrejemo do tik pod vreliščem in odstavimo. Takoj vmešamo čokoladne koščke in dobro premešamo.
Ohladimo na sobno temperaturo. Pokrijemo s gospodinjsko folijo in čez noč postavimo v hladilnik.
31.03.2008 17:00
Muki
Pred časom sem ugotovil, da mi letenje z avioni predstavlja odpor in da če ne bi šlo za življenje, bi se težko spravil še kdaj na letalo. Pretiravam. Dejansko me takole…malce stisne, tja čez životec ob misli na kakšen let.
Prvič sem letel z športno cessno, nato s helikopterjem in kasneje z velikimi potniškimi letali raznih vrst in velikosti. Fletno, resnično fletno, fensi-šmensi…uživancija. Vse do tistega nočnega leta iz Antalye v nevihtnem vremenu, ko so otroci jokali, se potniki spogledovali in se je pijača v kozarcih pričela prelivati čez robove. Takrat sem prvič dobil tisti edinstven občutek…in si mislil…mater crknili bomo.
Začuda sem ostal živ in posadki sem po srečnem pristanku evforično ploskal kot idiot, še dolgo minuto ali dve zatem ko so vsi ostali že prenehali.
Zdaj, ko sem po naključju nabasal na stran z naštetimi neštetimi fobijami, pa ugotovljam, da sem najverjetneje v tisti noči tudi sam fasal blažjo obliko fobije, ki sem jo do sedaj obravnaval kot strah ali blagi predsodek. Aerofobija juhuuu.
Tolažim se s tem, da nisem edini, ki jo ima in s tem, da ta fobija ne vpliva na potek mojega življenja, vsaj bistveno ne. Dejstvo je tudi, da v hiši že dolgo gostimo še eno od fobij, katere gostitelj je eden mojih družinskih članov. Do pred kratkim smo to imenovali samo …pajkou se buji…
No zdaj je ta strah končno dobil ime kot se spodobi in je prav.
Grozljivo in neusmiljeno zveneče. Arahnofobija - strah pred pajki. In mi je lažje živeti.
Pa sem se še malo ozrl po okolici, po ljudeh, po mrkih brkih, obrazih in po navadah tistih, ki me obkrožajo in ugotovil, da sem v bistvu blažji primerek s to svojo neizrazito razvito fobijo. Mnogi jih imajo in imajo jih tudi več na enkrat. To pa to, a !?
Povečini jih skrivajo in o tem ne želijo govoriti. Obnašajo se kot bi jim na ritih rastli debeli gnojni turi za katere bljižnji in daljni bolje da ne vedo. Morda se dejanski počutijo kot “pacijenti” ali pa to dejansko tudi so.
Eden od sodelavcev ima definitivno mizofobijo-strah pred umazanijo, saj si roke umiva na vsake pol ure ne glede na to, da ima opravka samo z računalnikom. Sumljiv mi je bil že prej.
Dve sodelavki sta okuženi kar z dvema istima fobijama, astrafobijo-strah pred grmenjem in strelami in sitofobijo-strah pred hrano. Enega od sodelavcev pa imam na sumu da trpi za ginofobijo-strah pred ženskami, vendar bi za to lahko imel tudi drugačen razlog. Ksenofobijo-strah pred tujci, pa ima menda tako že skoraj vsak drugi.
Se torej bojite pajkov, psov, zobozdravnikov, kač, ogledal, višine, injekcije ali samo lastne sence ?
Če se odgovor glasi: ZELO DA, potem ste tudi vi ponosen lastnik ene od mnogih oblik fobij, ki nadlegujejo mnoge od nas, pa se tega morda niti ne zavedate. Buuuuuu.
Da, da, tudi vi imate FOBIJO.
Prosim ne skočite še skozi okno, oziroma, če ste navdušeni nad dobitkom, tudi penine še ne odpirajte.
Vse kar morate zaenkrat storiti je to, da ji dodelite pravilno ime in se ga, če vam lingvistične sposobnosti to dopuščajo, tudi naučite izgovoriti inu zapisati.
Vendar brez panike, če do sedaj niste vedeli, da jo imate, potem je isto kot, da je še vedno nimate oziroma je nikdar niti niste imeli. Tako nekak ja.
Uradno naj bi vsaj eno od fobij imel vsak deseti človek, vendar se mi dozdeva, da jo ima že vsak drugi, vsaj v blažji ne moteči obliki. Nekatere od fobij so postale tako razširjene in neizrazite, da jih ljudje dejansko enačimo z neke vrste značajskimi lastnostmi. Praktično so postale majhni strahci, ki pa jih tako ali tako ima vsak, takšne ali drugačne.
Tudi vi se lahko tolažite s tem, da niste edini, ki jo ima, ali pa celo s tem, da imajo nekateri še hujše, daljše ali…pač nadležnejše ali kaj jaz vem kaj.
Torej…če nimate ene od spodaj naštetih ste takorekoč popolnoma normalen, pogojno zdrav človek.
Arahnofobijafobija-strah pred ljudmi, ki jih je strah pajkov, je že takšna. Genofobija-strah pred sexom??? Pantofobija-strah pred vsem. Heksakosioiheksekontaheksafobija-strah pred številom 666. In zame najbolj bedasta fobija vseh časov, carica Milica fobij, one and only…the great… hipopotomonstrosesquepedaliofobija-strah pred branjem ali govorjenjem dolgih besed. Če imate katero od teh potem ste morda res v težavah.
Z malo vztrajnosti se je lahko seveda rešite, vseeno pa mislim, da jo je bolje pustiti pri miru in ne bezati vanjo, če resnično ne moti vašega vsakdana.
Osebno seveda razmišljam, da sem zaradi fobije koneckoncev tudi malo drugačen, poseben, to pa menda tudi nekaj šteje.
Poznaš fobije?
http://www.kvizomania.com/kvizi/fobije/index.php
Za vsakogar nekaj.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Fobija
Po vsem tem, vam bo menda zapasal desert, ki je bil zelo popularen v 80 ih in je k nam prišel iz Amerike, zdaj pa je že malce pozabljen. Jogurtov sladoled z malinami.
Recept:
6-8 oseb
500 g jogurta
200 ml sladke smetane
150-170 g sladkorja (oziroma po okusu)
130 g malin
Jogurt in sladkor mešamo v posodi dokler se sladkor ne raztopi. Dodamo sesekljane, zamrznjene maline in dobro premešamo. Smetano stepemo in vmešamo v jogurt. Postavimo v zamrzovalnik in premešamo vsako uro, (lahko tudi z stepalnikom) prve tri ure. Po štirih urah, ko še ni povsem zamrznjen in je lepo kremast je pripravljen za seviranje.
12.03.2008 19:09
Muki
A se ga kdaj tkole, ane, sm pa ke… namečete, naližete, nasisate, natolčete a? Alkohol, nekaterim veliki ljubimec, prijatelj spet drugim sovražnik, ubijalec. Običajen povprečen človek ga konzumira vsaj občasno, morda ob hrani, morda celo kot degustator. Mislim predvsem na vino, če bi mislil na žganico bi vam že podtikal.
O ja, osebno ga spijem, nisem anti-proti. V priljubljenem medicinskem žargonu bi mero moral opredeliti v steklenicah piva. “Povprečno en pir na teden, gospod doktor nič več.”
In to je res. To ni podla laž ali izmišljotina, to ni zavajanje kogarkoli, tudi sebe ne.
Povedati je bilo treba, da se ve s kom imate opravka, da si nalijemo čistega vina ane. Tudi zaradi dobrega oziroma bolj natančnega izhodišča.
Torej ga pijemo, ali pa tudi ne. Saj niti ne vem kdo je na boljšem, oziroma morda bi bilo bolj smotrno reči, kdo je na slabšem, redni a prevdarni pivci, zmerni priložnostni pivci, alkoholiki ali abstinenti? No, alkoholike bi menda le moral izvzeti. Čeprav sem imel priložnost tudi osebno spoznati alkoholike, ki so povsem spodobno funkcionirali na vseh ravneh družbenega življenja, vključno z družinskim. Morda se bo slišalo bedasto, vendar nekateri so bili tudi ljubeči očetje.
Pokojni sosed ni imel mere. Ob sobotah se ga je običajno nacuzal kot veper in potem s tisto pijasko bingljajočo fasungo v vrečki zamujal na kosilo. Običajno si je po poti domov tudi kakšno pel ali pa vsaj vzpodbudno mrmral, meni se je zdelo, da zbira pogum za “soočenje”. Sem in tja se je ustavljal, komuniciral z “navideznimi” in odrinjal vedno bolj bližajoči se dom ter daljšal krajšajočo se razdaljo pred seboj.
Ooo ga je oprala, pošteno in brez milosti, ko se je pohlevno privlekel domov in skušal interpretirati treznost. Pa mu ni najbolje uspevalo, tisto pijansko omrtvičenost lahko skriješ samo pivskemu bratcu na istem ali višjem promilu. Slišati je bilo pretežno njo, on pa je bil bolj tiho. Morda zaradi čiste ponižnosti ali občutka krivde, morda pa iz povsem praktičnega razloga. Ko se ga namreč pošteno naližeš, če vam je slučajnoooo znano, ti misli prično prehitevati besede, ki so nekako že izrečene, medtem, ko se grimase obraznih mišic šele sestavljajo in na koncu obupajo in usta pač ne izdavijo nič. Popolna zvočna izolacija. Prevelik napor je to za jalovo delo, podobno kot je na primer iskanje lažnivih opravičil, ki jim soseda že dolgo ni več nasedala.
V nedeljo je bil potem priden. Običajno je prav zagnano pral avto in po kosilu odnesel smeti. Z bližnjimi sosedi je opravil na hitro vendar vljudno. Običajno je bil tudi sveže obrit in odišavljen s ceneno brivsko vodico. Kakšna tlaka ga je čakala v hiši bi znal povedati samo on. Občutek teže priklenjene topovske krogle, ki jo je vlekel po hiši, je že dolgo poznal. Hja, menda se mu je splačalo. Je že moral imeti računico, ne glede na posledice, ki so ga naslednji dan doletele. In bil je vztrajen, zelo vztrajen. Tudi pozimi jo je mahal v trgovino peš in ko se je vračal so mu v ulici običajno začele pohajati moči. Menda je res namenoma odlagal neizbežno, ali pa je imel dozo dejansko tako natančno odmerjeno, da je tik pred ciljem pričel izgubljati tempo. No običajno mu je zmanjkalo recimo kakšnih 25 metrov, ki jih je prebredel leže, sede ali plaze se.
Tisto zimo se je tik pred domom zvrnil v kup snega in se v njem kopitljal kot zadovoljen otrok ali osvobojeno žrebe. Naša mama ga je videla skozi okno in rekla “Stari Mrvež se ga je spet napil”. In ker je bila dobra duša sama in je bil dobra duša tudi on, se ji je zasmilil. Rekla je tudi, “Saj bo še zmrznil”, in me prosila naj grem z njo. Takole od daleč ga je bilo povsem fino gledat, ko pa sva prišla do njega mi je srce začelo močneje tolči. Bil je ogromen dec, mama je kasneje rekla da je bil težek kot medved. Vlekla ga je za rokav, pa se ni dal, rekla je naj ji pomagam, pa sem tam samo stal in se čudil. Čudil sem se vzroku, kraju, času in celotnemu sestavljenemu trenutku. Sneg mu je rinil za ovratnik, stari Mrvež pa se je samo zadovoljno smehljal. Menda se mu je res fino zdelo, da se nekdo tam v mrazu celo ukvarja z njim. Ker ga ni mogla premakniti niti za meter, jaz pa se ga niti dotakniti nisem upal, stari Mrvež pa tudi ni kazal strašanske volje in zalog moči, je rekla naj ga pazim, ona pa da gre po Mrveževo Fani.
In je ležal tam na hrbtu v mehkem snegu z zaprtimi očmi in govoril kdo ve s kom, o kdo ve čem. Jaz pa nisem vedel kaj natančno naj bi pomenilo tisto, da naj ga pazim in sem se mu pokroviteljsko približal. Izgledal je resnično star, če bi me kdo takrat vprašal koliko, bi kot iz topa izstrelil da najmanj sto let. Dihal je težko in glasno in postalo me je strah. Mižal je in suhe snežinke so mu padale na košate brke in obraz ter se talile v hladne solze. Ni mi bilo jasno, kako je možno, da to trpi in si ne zakrije lica. Nekakšno trdnost, odločnost in vzdržljivost je takrat pokazal in se mi po tem vtisnil za vedno v spomin.
Pa je prišel glas iz globočin, ko sem ga najmanj pričakoval in tudi roke so mu začele migati. “Kaj me pa ti tko gledaš” je rekel, in čakal na odgovor…pa nisem našel primernih besed. Menda mu je bilo toplo, kajti z eno nogo je pričel sezuvati čevelj na drugi in mimogrede momljati še nek znan napev. Takrat pa je bilo že slišati Mrveževo Fani, ki je vijočih se rok in odločnega glasu ter koraka od daleč klicala proti nama, ja Stane, ja Stane, ja Stane…kaj s pa naredu…
“Padu sm, padu sm”, je ponavljal, pa da drsi in podobne je slabotno šepetal, skorajda ječaje. In že v naslednjem trenutku sta jo skupaj rezala proti domu…
Vrnila sva se v hišo in mama je skuhala čaj, ki sem ga potem srebal ob oknu. Gledal sem padajoče snežinke in Mrvežev odtis v snegu, ki se je počasi razblinjal. Snežinke pa so postajale vse večje in večje, kot ptičje glave in spraševal sem se, če bi stari Mrvež tudi to preizkušnjo prenesel.
Naslednji dan sem ga srečal, ko sem mimo vlekel sani on pa je že veselo kidal novozapadli sneg, nekak zarotinško mi je pomežiknil in se nasmehnil, potem pa lahkotno kidal naprej belo perje in bil do naslednje skušnjave priden kot angel.
Indijančki za ortodoksne sladkorne odvisneže.
Recept:
5-6 oseb
Krema:
4 beljaki
30 dkg sladkorja
5 kapljic arome limone ali žlica limoninega soka,
5 kapljic vanilijeve arome.
čokolada za preliv
Priprava kreme:
Beljake stepamo in postopoma dodajamo sladkor. Dodamo še aromo vanilije in limone. Ko se krema prične gostiti in je v njej ves sladkor, posodo prestavimo nad soparo in stepamo še približno 10 minut, da postane še bolj čvrsta.(uporabil sem električni stepalnik). Počakamo 5 minut nato pa nabrizgamo na ohlajen biskvit in prelijemo s čokoladnim prelivom. Pripravimo dan prej in dobro ohladimo v hladilniku.
Biskvit:
2 jajci
50 g sladkorja
50 g moke
50 g škroba
Priprava biskvita:
Sladkor in rumenjake stepemo, da zmes naraste.Beljake stepemo v trd sneg. Skupaj zmešamo moko in škrob. Sneg vmešamo v stepene rumenjake in na rahlo vmešamo še mešanico moke in škroba. Pekač obložimo s peki papirjem in nanj nabrizgmo ali pa naložimo testo z žlico, v manjše kupčke, ki se čez čas sesedejo v ploščate kroge. Pečemo do 10 minut pri 190 C. Ohladimo.
Kremo lahko uporabite tudi za druge vrste peciva. Za večje količine uporabite 75g sladkorja na en beljak.
26.02.2008 19:45
Muki
Ko se temperature povzpnejo nad 30 stopinj se v vročem popoldnevu običajno valjam v ležalniku na trati, v polsenci domačega drevesa in gibanje zreduciram na minimum, kot avtohtoni afričani. Tudi verbalno komunikacijo skušam oklestiti le na najnujnejše besede, ki še omogočajo funkcioniranje…
Čez glavo si poveznem brisačo ali majico, v kozarec nalijem ledene pijače in pričnem…
Smotrno bi bilo misliti na nič, kajti naprezanje možganov je trošenje dragocene energije in to maščevje je menda porabi ogromno preveč.
Blagi vetrič, simbolnih razsežnosti skuša sušiti kaplice potu, ki se prično zbirati na prsnem košu in pod težo gravitacije drsijo nižje po trebuhu.
Skozi bisačo mi navkljub zaprtim očem, skozi veke prodira moteča bleščava, rumenobelega nadiha. Brezobzirno rine in ne sliši želje…mikrokozmos tja ne seže.
Na vratu začutim dotik in gibanje, ki ga skušam dešifrirati po stopnji nevarnosti, takoj za tem pa nagonsko z roko sežem po mestu kontakta. Zgodilo se je preudarno, kot v stanju visoke koncentracije.
Čutila imam vseeno na preži.
Vsiljivca ustavim s prvim poiskusom in zavržem na sveže pokošeno travo ter mu tako določim zadnje počivališče, ne da bi premaknil os svojega telesa in trenil z očesom. En svet, preveč različnih meril…
Po občutku bi sklepal, da sem pokončal mravljo. Pravzaprav sem prepričan, da sem pokončal mravljo. Nehote…
Dotik bedi …dogovarjanja nisem slišal…
Zvoki ki jih zaznavam, po večini niso moteči, vendar jih ni moč izklopiti, stikalo upravlja nekdo drug. Sluh ugasne šele, ko dobi jasne signale nadrejenih. V navidezni negibnosti okolice zdaj jasno čutim valovanje. Zdi se mi, da je vsa inteligenca tega sveta dokončno brezpredmetna. Menda sonce ve?
Muhe trepetalke z izrazitim zvokom občasno preletavajo moje ozemlje.
Prepoznam vas po enakomernem in hitrem zvoku, ki ne menja smeri in mi da vedeti, da imate jasne namene in vnaprej določene cilje kot začrtane z ravnilom. Zummmmmm…
Ptičjega petja ne slišim, očitno je savanska vročina osušila njihove kljune. Na varni razdalji se v žareči vročini pajsajo kobilice, ki s svojim ščemečim zvokom poudarjajo moč peklenske vročine. Koža reagira zmedeno in preplavi me kurja polt.
Brisačo privzdignem le toliko, da odkrijem levo oko in lociram položaj ledeno hladne pijače, po kateri sežem ležerno in z užitkom ter odpijem dva krepka požirka, ki sta zgodba zase. Miže…
Roke sklenem nad glavo, prepletem prste in začutim pregreto brisačo, ki več ne nudi potrebne zaščite. Danes si moj sovražnik…
Menda me resnično pregreva… v kotičkih oči začutim topel pot, ki se je zlil s čela in skušal postati solza, pa le blago skeli in megli vid. Ne vzdržim več…
Poslednje kar uzrem je sivočrn rumenokljun v zavetju senčnega pušpana, ki me gleda in ocenjuje…
Vem, da boš ob sončnem zahodu govoril celemu svetu…
Stopim v hišo, v notranjost zasenčene sobe, kjer v trenutku izgubim vid in tavam kot netopir čakajoč, da se zenice razširijo.
Tipajoč se premikam proti kopalnici božajoč ostrino hladnih sten…medtem spregledam. Skorajda čudežno, mehkobno.
Hladna voda se curkoma zliva skozi lase in hladi, nekontrolirano riše žive potoke in išče neobstoječo vijugasto pot… skozi razgreto telo navzdol.
Misli bežijo…ne bodi njihov gospodar…sestavljajo pogrešane snežinke…
Glavo nagibam k ramenu in zaprtih oči opazujem…oddaljen horizont. Zimske sanje… in sneg in jezen veter… in megleno… megleno jutro… čim prej, čim prej…prosim…šepetam.
Malce pozabljen rižev narastek-soufflé je presneto slasten.
Recept:
4-5 oseb
250-300g riža
1 L in 2 dcl mleka
120g masla
120g sladkorja
4-5 jajc
200g svežih jagod ali zamrznjeno sadje
pol čajne žličke soli, vanilij sladkor
Priprava:
Riž kuhamo v osoljenem mleku dokler ne vpije vse mleko in postane gostljat. Maslo stepemo skupaj s sladkorjem, dodamo rumenjake in dodatno stepamo 1-2 minuti. Vse skupaj vmešamo v napol ohlajen riž. Beljake stepemo v trd sneg in jih na koncu vmešamo v riževo zmes. Zmes takoj stresemo v z maslom pomaščen pekač ali manjše modelčke, potresemo s svežimi jagodami ali odtajanim sadjem in pečemo 30-40 minut pri 190 C. do zlatorjave barve. V manjših modelčkih 10-15 minut.
Narastek mora na vrhu še rahlo vibrirati, ko potresemo pekač. Ne prepecite ga! Pečenega potresemo z vanilijevim sladkorjem. Lahko ga tudi naknadno sladkamo po okusu.
Sadje lahko tudi segrejemo s sladkorjem in ga naknadno prilijemo k že serviranemu narastku.
13.02.2008 20:56
Muki
Ko gledam sprehajalce na topel sončen dan, vsakega s svojim živinčetom na štriku, se spomnim na lastno sobivanje z raznoterimi živalskimi vrstami.
Prvo kosmato bitje, ki je prestopilo meje našega praga, je bil sivo bel tigrast mucek, ki ga je bratu podtaknil, kot gnilo jajce, šolski prijatelj.
Mačja družina je bila menda tako številčna, da domača familija ni bila več sposobna živeti spodobnega tuzemskega življenja. Mlade mačke so sosedski otročadi, ki jih je hodila gledat, potiskali v drhteče ročice z upanjem, da jih naslednji dan ne prinesejo skesano nazaj v spremstvu brezsrčnih okrutnih mater.
Kasneje sem jih na različne načine, za dalj časa v hišo privlekel nekaj tudi sam in se z njimi podili po stanovanju, neskončno užival v njihovi družbi ter se ob zimskih večerih čutil zaslužnega za dobro mačje počutje, ko so od neznanskega ugodja predle v mojem naročju.
V nekem obdobju sem se iz mačjeljubca transformiral v pasjeljubca in domov začel vlačiti mlade pse. Za osemletnika bi rekli, povsem običajno početje.
Eden mi je še posebej ostal v spominu zaradi uporniške narave in značaja mladostnega delikventa.
Stal me je natanko 5 takratnih dinarjev lastne žepnine in glede na to, da je bil garantirano čistokrvni nemški ovčar, je bil to dober nakup.
Seveda ni nikoli zrasel, četudi sva si to menda oba po dveh letih, še vedno potihem obetala. Celotna imaginarna slika mogočnega psa se je nekako spridila in s tistim prifrknjenim repom je resnično izgledal nekako neugledno, celo bedno če sem odkrit.
Edina kompenzacija za njegove slabe gene bi bila, da bi takrat v momentu spregovoril.
Ker je bil včasih ponoči glasen, dresura pa se je končala pri skoku za rezino salame, mu je oče večkrat odprl dvoriščna vrata in ga »milostno« spustil v temno noč k njegovim potepuškim prijateljem, ki so ga nemalokrat že čakali pred hišo.
Jutra po takšnih pijankah so nam vedno prinašala novih in novih presenečenj.
Ob vhodnih vratih se je najprej znašla s kemičnim svinčnikom popisana plastična pupa z manjkajočo nogo in roko ter priprtim desnim očesom.
Skrivnostni prinašalec krame je bil seveda naš “nemški ovčar”, ki se je po prekrokani noči rad še malo poigral s tem ali onim in iz ne vem kakšnih razlogov nato raznotere artefakte privlekel še na domače dvorišče.
Kasneje se je pojavil še kak star čevelj ali zgonjen natikač in zaskrbelo me je že, da naš ovčar trpi za sindromom muce copatarice.
Nekoč je privlekel celo velikanski gumijast škorenj, ki je bil definitivno večji od njega in nam s tem vzbudil celo malce občudovanja.
V hrambo za nedoločen čas smo dobili še predpasnik, nekaj palic neznane namembnosti, kopico preluknjanih slinastih žog in žogic, lopar za badbinton, dva predpražnika, ropotuljo in celo eno neugledno moško srajco ter umazano modro delovno haljo…
Na začetku smo stvari odmetavali v leseno gajbico pod stopnicami, ker nismo vedeli komu zadeve pripadajo. Kasneje pa, ko si je sosed prišel sposodit lojtro in prepoznal svoj pred časom misteriozno izginuli škorenj ter vzkliknil “prekleti voluhar”, pa smo jo prestavili pred vrtna vrata in nanjo zapisali “izgubljeni predmeti”.
Nato zopet vrnitev h koreninam. Lep srebrn muc, mešanica med perzijcem in sijamcem je bil zaključna epizoda mojega živalskega kraljestva. K nam je prišel že starejši, s svojimi navadami in kapricami vred. Bil je samček, vsaj tako je ženi rekla prejšnja lastnica, in poimenovali smo ga Vili.
Že po štirinajstih dneh je Vili pokazal kdo bo vodil gospodinjstvo. Jedel je samo najbolšo hrano in zasedal najboljše place v hiši. Počasi a zanesljivo je ustrahoval celotno družino in se ustoličil v stilu Idi Amina. Spraskal nam je stene, uničil zavese, prevrnil nekaj vaz…
Proti večeru se je preganjal po stanovanju z usločenim hrbtom in poševne drže, nas zalezoval tik pred spanjem ter nam skakal na nepokrita stopala. Kot višek vsega pa je nekega februarja celo spremenil spol in od takrat naprej postal Vilma. No pravzaprav je bil Vilma že od nekdaj, le da smo to dejstvo spregledali.
Naokoli smo hodili spraskanih rok in okrvavljenih obrazov, neprespani in s podočnjaki pod očmi. Po hitrem posvetu in najhitrejši skupni odločitvi v zgodovini, smo ga po hitrem postopku oddali v drugo familijo. Malce slabe vesti smo resda imeli nekaj dni, ker smo pretežni del njegove pasje narave gladko zamolčali. Menda so preživeli.
To je bil hkrati tudi zadnji predstavnik živali s katerim sem živel pod isto streho in od takrat naprej si težko predstavljam kakršnokoli sobivanje, tudi z zlato ribico ne.
Prijatelju pa, ki mi je nekaj let kasneje v pogovoru omenil, da je od domačih živali imel le gliste in uši ter da v nekaterih primerih pač ne gremo skupaj, pa sem le pomenljivo pokimal in zasanjano počohal sosedovega mačka, ki je skočil čez plot in se nama diskretno motal pod nogami.
Ob Valetinu se po mačje pocrkljajte, čokoladni mousse.
Recept:
6 oseb
15 dkg jedilne čokolade
30 g masla
3 jajca
3 žlice sladkorja
1 žlica ruma ali čokoladnega likerja (lahko tudi brez)
2,5 dcl sladke smetane ( uporabite alpsko)
Priprava:
Rumenjake, sladkor in rum stepeš, da močno naraste. Nato stepeš beljake s ščepcem soli do trdega. Sladko smetano stepeš nesladkano. Čokolado stopiš in ji vmešaš maslo.
Najprej previdno skupaj zmešaš sneg in stepeno sladko smetano . Nato zmešaš posebaj še stopljeno čokolado s stepenimi rumenjaki. Takoj zatem pa še vse skupaj. Vliješ v kakšne modelčke ali kozarčke ter v hladilniku hladiš1-2 ure. Serviraš s stopljeno belo ali temno čokolado, ali kakšnim podobnim prelivom. Dekoriraš lahko tudi z jagodami.
31.01.2008 16:21
Muki
Pred časom sem se silom prilike znašel na ljubljanski troli in imel možnost testirati svoje živce.
Avtobusa kljub relativno pozni uri 17:00, ko je špica že pretežno mimo, ni bilo od nikoder.
V tem času se nas je nateplo za celo gručo in ko je končno prišel, se je čreda neolikancev brezkompromisno zgrnila nad vhodna vrata. Kot vedno sem zganjal oliko in predse spuščal starejše in obnemogle, skupino invalidov, ki je vstopala v kosu s spremljevalko vred in na koncu še komolčarje v dobri fizični kondiciji.
Kot običajno sem se zataknil v sprednjem delu in obstal stoječ v pozi nekakšnega indijskega jogija na eni nogi in z drevesno vejico v roki. Živec je pričel nežno pulzirati.
Z desne me je prešala debela rit nestabilne gospe, z leve pa enormno velik ruzak šolarja, ki je izgubil občutek za prostor. Nenajavljenih dotikov tujcev ne prenašam najbolje, dasiravno se mi toleranca v neizogibni gneči rahlo dvigne.
Šofer je našponal nervozno glasbo, ki mi je dodatno najedala načet živec in za povrhu še noro bremzal vsakih sedem metrov in si verjetno mislil: “Kle mate golazen, evo vam kulture”. To je bilo seveda njegovo edino orožje in privoščil si ga je obilo.
Zamašeni požiralnik so odmašili na naslednji postaji hrabri šolarji gimnazije moste, ki so se usuli in plužili po celotni dolžini trole do njenega prehitrega konca in dodatno segrevali mojo vnetljivo substanco s svojo aroganco.
Nekako sem se prebil do ljube mi sredine, neljubega mi prevoznega sredstva, se trdno vkopal in mislil, da je najhujše mimo.
Seveda sem nepobolšljivo naiven. Že na naslednji postaji so se usuli mrki vrečkarji izmučenih in utrujenih obrazov ter se utaborili v moji bližini. Pričakoval sem boj, a dobil le malo česna, malo čebule in še kaj za čez bi se našlo. Bili so vsaj tiho in tudi guncali se niso kot afne na visečih štrikih. Le zgonjene vrečke nabasane z ne vem čim so jim bingljale iz rok in zaradi maščevalnega voznikovega zaviranja občasno provokativno opletale v bližini mojega telesa.
Nasproti stojita dve najstnici v belih bundah z nekakšnimi mufi na ovratnikih in brskata po mobitelih. Že v naslednjem trenutku se iz napravic ulije predirljiv zvok nekakšne balkan-rap mešanice, ki smo si jo potniki neznansko želeli slišati. Gonili sta svoje do nezavesti in v nedogled.
Pomalem so me glodali z vseh koncev.
Proti koncu poti se ladja norcev počasi prazni. Zvoki in vonji začno polahko zamirati in opazim, da na “kavljih” visi vse manj svinjskih polovic…
Privoščim si izpraznjen zic ob vrečkarju, ki dremlje sproščeno kot v domači dnevni sobi in na zarošeno steklo izrišem dva krogca za vpogled v svet »tam zunaj«, da odvrnem misli. Prime me, da bi izrisal še nasmejana usta, a se zavem okolice in bedastega početja in vse skupaj razmažem v klasični bus-šipni zmazek.
Brnenjenje mobitela v neposredni bližini mi preseka misli in nagonsko ocenjujem komu zvoni.
Zvonilo je nenormalno dolgo in dokler niso ostale glave mrko začele pogledovati k izviru nadležnega zvoka, ni kazalo da se bo lastnik javil.
Nato je skomignil z rameni, češ: “A moj da je?”, s prstom pokazal nase in se javil.
Seveda sem ga slišal kaj govori, saj je sedel tik ob meni.
Okoličani z mano vred so sinhronizirali svoje sonarje in nestrpno pričakovali prve ignorantove besede.
Rekel je: “Prosim?”,
nato: “Laže kad ti kažem…”.
In potem: “…video ja jutros…”
in na koncu: “Odnjeli ga Japanci.” ter hladno končal.
Večina je bila nad pogovorom verjetno razočarana, jaz pa sem bil dobesedno navdušen nad slišanim. Vrečkarja sem si nato bolj natančno ogledal, ga v celoti skeniral in upal, da registriram še kakšno dodatno informacijo, ki bi mi prišla prav za sestavljanje ozadja pogovora. Dal mi je misliti.
Koga za vraga so “odnjeli japanci”?
Z različnimi scenariji sem dopolnjeval skrivnostno ozadje slišanega in napletal vsemogoče bizarnosti s trupli vred.
Zavedal sem se, da je zadeva nerešljiva in prav to mi je bilo v veliko veselje.
Misterij!
Zadovoljen in zamišljen sem zapustil bus in zatopljen v skrivnostne “japance” počasnega koraka stopal proti domu. Še nekaj dni sem se ukvarjal z dogodkom in se z nasmehom na ustih spraševal, kdo laže? Koga je videl vrečkar? Ter koga ali kaj so “odnjeli japanci” in kam???
Čokoladni tartufi za nepobolšljive uživače.
Recept:
Do 30 kosov, odvisno od velikosti izdelave
150 g kvalitetne temne čokolade (75% kakao del)
150 ml sladke smetane
25 g masla
1 žlica jogurta
2 žlici rum ali konjak, lahko tudi liker
(1-2 žlici sladkorja za tiste, ki ste bolj nagnjeni k sladkemu.)
Priprava:
Čokolado nalomimo na majhne koščke. Smetano, maslo,(dodaten sladkor) in alkohol segrejemo do tik pod vreliščem in odstavimo. Takoj vmešamo čokoladne koščke in dobro premešamo. Dodamo jogurt in premešamo.
Ohladimo na sobno temperaturo. Pokrijemo s gospodinjsko folijo in čez noč postavimo v hladilnik.
Naslednji dan oblikujemo kroglice, ki jih tik pred serviranjem povaljamo v kakavu ali kar vam je pač ljubše (kokos, krokant, sesekljani lešniki, mandlji, sladkor v prahu…)
Opcije: V tartuf lahko potisnemo pražen lešnik, mandelj ali kroglico obogatenega marcipana (meta, kokos, vanilija….).
Tartufe lahko tudi prelijemo s čokoladno glazuro. Oblikujemo lahko tudi kocke, tako da še toplo maso vlijemo v model in potem ohlajeno poljubno režemo na razne oblike.
Ljubitelji bolj sladkih zadev lahko v smetano dodajo kako žlico sladkorja.
Nazaj
